03.12.2015

Kaj vse je lahko funkcionalni trening in kaj vse lahko pod tem imenom dobite.

 

Neko večerjo, ko je mali Miha na krožniku pred sabo spet zagledal hrenovke, je zamišljeno vprašal sestro: »Petra, zakaj sta oba konca hrenovke prirezana?« Petra, pa mu je prijazno odgovorila: » Dragi Mihec, kakšne neumnosti pa ti gredo po glavi. Jej raje, da se ti ne bo večerja ohladila. Mami bo prišla vsak čas domov.« Ampak Miha je bil trmast otrok in je želel odgovor. Zanimalo ga je, zakaj mu doma vsi vedno odrežejo hrenovko pol centimetra na vsaki strani, preden jo dajo kuhat. Mihovo sestro je minevala potrpežljivost. Želela je Mihca čim prej spraviti v posteljo, saj ga je zjutraj čakala šola. Zato ga je odpravila z besedami: »Zakaj, zakaj? Tako se pač dela. Tako mi je pokazala mama in tak je delala že najina babica. Zdej pa pojej, umij zobe in spat!« Vendar Mihec ni bil zadovoljen z odgovorom. Še vedno ni dobil smiselnega odgovora na vprašanje. Zato je naslednji dan s tem vprašanjem “zamoril” mami.
Mama ga je presenečeno pogledala  in mu odgovorila: »Zakaj pa je to pomembno? Tako se pač hrenovke skuhajo. Vzameš hrenovko, ji odrežeš konec na eni strani in konec na drugi in jih daš v slan krop. Potem počakaš, da se skuhajo. Če te zanima, te bom enkrat naučila. Tako si boš lahko naredil večerjo kar sam. A ni to fino?« Mihec pa se ni dal: Vem… ampak, zakaj…« Mamo je očitno vprašanje razjezilo in se ni hotela o tem več pogovarjati. Odgovorila je odrezavo in užaljeno: »A zdaj boš pa ti mene učil hrenovke kuhat?« Mihcu pa je še vedno v glavi črvičilo neodgovorjeno vprašanje, zato se je odločil, da bo odgovor poskušal poiskati pri babici. Babica je bila že zelo stara, nekoliko dementna, slabo je videla in bila že kar pošteno gluha. Mihec je vedel, da ne sme pričakovati preveč, a vseeno se je odpravil v dom ostarelih in poiskal svojo babico. Zanimalo ga je, zakaj je v njihovi družini taka tradicija, če pa kupi hotdog, pa je hrenovka notri cela. Večkrat je moral ponoviti in kar nekaj časa je trajalo, da je babica razumela vprašanje. Miha je že skoraj obupal, na koncu pa je babica dvignila obrvi in odgovorila: »Ja, a še niste kupili večje posode?«

 

Zelo podoben vzorec pogosto opažam pri treningih. Ustaljena praksa je, da se bivši tekmovalec poda v trenerske vode in potem športnike trenira s tistim, kar si je zapomnil iz svoje trenažne kariere. Bodite pozorni, opazili boste, da ponavadi počnejo stvari, pa ne vejo točno, zakaj to počnejo. Pa je to za mlade tekmovalce dobro? Ponavadi ne. V praksi ponavadi prosperirajo tisti, ki so na tekočem z raziskavami in so poleg tega razvili še kritičen um. Dejstvo je, da nam je s pomočjo informacijske tehnologije danes dano razumeti marsikatero skrivnost človeškega ustroja. To pa je pametno pri trenažnem procesu izkoristiti. Res je, da je prav znanost kriva za razvoj in izdelavo marsikaterega pripomočka in pomagala, vendar je marketing kriv, da se takšni pripomočki ponavadi lepo zaviti drago prodajajo pod imenom funkcionalni pripomočki. Sploh v zadnjem času, ko smo kar poplavljeni z raznoraznimi ‘funkcionalnimi pripomočki’, vsak popoldanski trener promovira svoj kos plastike, gumice ali uteži, neke čudne oblike in trdi, da je to funkcionalno. Pa imajo prav? Niti ne.

YouTube Preview Image

Za hec si poglejmo zelo star funkcionalni pripomoček. Na njem pa trenira mojster. Zadeva je brez dvoma funkcionalna, vendar ne za vaterpolista ali nekoga, ki skače v višino. Lesena priprava posnema gibanje nasprotnega borca in posledica vadbe na tej napravi bo verjetno povzročila neke nevro-muskolarne prilagoditve, ki pridejo prav za bližnjo borbo. Zelo podobno pa je tudi pri ostalih funkcionalnih pripomočkih. Večina takšnih pripomočkov je nastala z določenim namenom in smiselno jih je v ta namen uporabiti.

Poglejmo si primer. Cilj šprinterjev je teči hitreje. Zato je pomembnih veliko parametrov in ko izboljšamo tehniko, moč in ostale mehanske komponente, nam ostane od prej še motorični program. Ker je naravnan na prejšnje nastavitve, jim to preprečuje, da bi tekli hitreje. Takrat je potrebno popraviti še motorični program. Program v naših možganih je treba nastaviti na novo, najprej pa je treba omehčati starega, ki ni več dovolj dober. Zato šprinterji poskušajo teči v netipičnih okoliščinah. Tečejo navzgor, navzdol, z vetrom v hrbet ali uporabljajo kakšne druge funkcionalne pripomočke. Ni redkost, da na štadionu opazite koga, ki šprinta in za sabo vleče manjše padalo. To padalo se prvenstveno uporablja prav za mehčanje hitrostnih barier. Uporabljati to padalo za kaj drugega, pa je povsem nepraktično. Večina rekreativcev niti ne dosega dovolj velike hitrosti in bi to padalo celo vlekla po tleh. Čeprav je to padalo odličen funkcionalen pripomoček, trening z njim ni zagotovilo, da bo naš trening funkcionalen, če ni naš namen nekaj v zvezi s hitrostno bariero.

 

Enako je z ostalimi pripomočki. Najprej je potrebno razumeti, kaj je specifika športa in imeti cilj treninga. Potem pa je potrebno imeti idejo, kako to optimalno izpeljati. Kakršenkoli pripomoček je manj pomemben del cele zgodbe. Najbolj pomembno pa je spet – znanje! Kakšna pa je torej funkcionalna vadba za rekreativce, tiste, ki se hočejo malo boljše počutiti? V ta namen sem (pred davnimi časi, ko še termin funkcionalna vadba ni bil popularen) razvil vadbo, ki jo imenujem SOS. Veliko izkušenj sem dobil, ko sem delal kot terapevt v nevrološki ambulanti. Opazoval sem težave ljudi, ki so tja prihajali po zdravniško pomoč. Težave so se ponavljale in vse so imele približno enak vzrok. Sedeče neaktivno življenje. Tem težavam sem prilagodil vadbo. Če sem s smučarji treniral veliko skokov (slalomisti) ter s tenisači veliko kratkih šprintov levo in desno, ker je tehnično gledano smučanje in tenis prav to, sem vadbo za sedečo populacijo osnoval prav na teh težavah (bolečine v križu, slaba drža, skrajšani iliopsoasi…). Uspeh ni izostal. Večina ljudi se po parih tednih počuti veliko bolje, sprejmejo aktivno življenje, nakar je lepa postava brez maščobe in čvrsto telo še stranska posledica.