12.05.2016

Skoraj ne mine teden, da ne bi na forumu ali po e-mailu dobil od kakšnega najstnika vprašanje v stilu...

 

Skoraj ne mine teden, da ne bi na forumu ali po e-mailu dobil od kakšnega najstnika vprašanje v stilu:


»Star sem 13 let. Kako naj čim hitreje dobim mišice, predvsem si želim mišice na rokah ter trebušnjake, za noge mi je vseeno. Bi mi pomagali kakšni dodatki? Res bi rad postal čim bolj mišičast v čim krajšem času… «

Zgleda, da fantje v adolescenci pridejo do točke, ko bi radi vsi po vrsti izgledali kot Švarcenegerji. Ne zanima jih nič drugega, kot na primer skladnost postave, kondicija, funkcionalnost itd… Večina jih tudi nima kakršnihkoli moralnih zadržkov do uporabe različnih sredstev. Marsikdo sprašuje tudi po steroidih. Moji odgovori pa ponavadi niso posebej optimistični. Dejstvo je namreč, da se omembe vredna mišična masa začne šele s koncem pubertete, saj so pogoj zato hormoni. Mogoče so fantje v večini z mojimi odgovori nekoliko razočarani, jaz pa vseeno upam, da jih mine. Zakaj? Ker mislim, da je pri njihovih letih pomembno še kaj drugega kot le izgledati ogromen.

‘Hja, pa kaj še… Tipičen odgovor tistega, ki ne ve kako postati muskularen ali pa se mu ne ljubi…’

bodo rekli nekateri, vendar pozor, ne govorim na pamet.

Sam sem skusil nekaj podobnega. Vendar je bila moja pot nekoliko drugačna. Celo svoje življenje sem se ukvarjal z različnimi športi. Največ s plezanjem in šele kasneje sem ugotovil, da sem bil izjemno močan. Zmogel sem dva zgiba na desni in en zgib na levi roki. Moj prijem je bil tako močan, da sem lahko visel na 0,5 cm oprimku. Vse skupaj pa je prekinila nesreča. Bil sem kar konkretno poškodovan. O tem ne mislim več zgubljati besed, saj sem pisal o tem že na spletni strani. Dejstvo je, da sem po tem moral začeti z rehabilitacijo. Naredil sem tako, kot sem znal in ker so v tem času k nam prišli fitnesi, sem treninge izvajal tudi tam. Zadeva me je zasvojila. Trenažerji me niso nikoli preveč navduševali, veliko raje sem imel uteži.  Sčasoma sem trening izboljšal. Veliko sem prebral o treningu moči in razvoju mišične mase. Ker sem v tistem času študiral v Ljubljani, sem imel veliko manj možnosti in denarja, da bi se ukvarjal s plezanjem še naprej tako zavzeto, tisti adrenalinski ogenj plezanja sem zamenjal z dviganjem železa. Vsak dan sem naredil težek trening z utežmi. Ker sem po naravi bolj suhljat, sem prehrano prilagodil ter celo sredi noči vstajal, da bi spil proteinski šejk in s tem podaljšal resorpcijo beljakovin. Rezultati niso izostali. Po kakšnih dveh letih namenskega treninga sem imel 114 kilogramov, težko sem dobil takšne hlače, ki bi mi bile prav preko stegen. Izvajal sem počepe z 200 kg in mrtve dvige z 220 kilogramsko utežjo. Res bi vam rad pokazal kakšno fotografijo iz tistega časa, vendar je enostavno nimam. Zakaj? Verjetno zato, ker nikoli nisem bil s sabo zadovoljen. Morebiti se tako počuti anoreksična najstnica. Danes pa se ob misli na ta čas počutim neumno. Enostavno se vprašam, kaj sem imel od tega? Ves svoj čas sem podredil prehrani in treningu, od tega pa ni bilo nič drugega kot, da sem lahko vedno težje predmete premikal po prostoru. Mogoče sem izgledal masiven, a bil sem negibljiv, neroden, ogromen in nesposoben, rakovici podoben egoističen narcis, nesposoben oziroma prej sam sebi nevaren za kakšno športno aktivnost. Popolno nasprotje iz časov, ko sem se ukvarjal s plezanjem. Takrat sem bil znan po tem, da je moja plezalska tehnika zelo ekonomična in graciozna. Torej sem se s treningom prelevil iz baletke v buldožer, samo zato ker se mi je v nekem obdobju moje športne kariere zdelo ‘kul’, da imam ogromne bicepse. Kakšna zguba časa in energije! Zakaj mi tega ni nihče prej povedal? Počutim se prevaran. Prevarala me je mogočna fitnes industrija z vsemi prehranskimi dodatki, potrošniško filozofijo, instant trening programi, kričečo modo in slogani v stilu ‘eat clean, train dirty’…

…in potem sem nekega dne spet šel plezat in spoznal se, da sem se v tem času močno spremenil. Spremenil na slabše. Nad spoznanjem nisem bil navdušen.

Želel sem spet biti gospodar svojega telesa.

Želel sem si izvajati stvari, ki me navdušujejo s svojim telesom. Želel sem osvojiti gib in ko ga bom osvojil, se bom poskušal naučiti še kaj težjega in ne samo dvigati vedno večje uteži v istem vzorcu ter pri tem napredek opazovati v ogledalu. Želel sem biti spet svoboden, da lahko delam stvari, ki me osrečujejo. Naj bo to deskanje na snegu, plezanje, surfanje ali le tek, ne da me pri tem ovira ogromna mišična masa ter telesna teža. Nočem biti suženj strogim fitnes dietam in nositi »tupervare« posodice  s sabo v službo.

Verjamem, da enako razmišljate tudi vi, le cilje imamo različne. Nekdo bi rad pretekel maraton, kdo drug bi rad plesal sambo ali se lažje igral z otroci, spet tretji bi rad po poškodbi spet užival v svojem najljubšem športu…

Tako sem svoj trening prilagodil. A glej ga zlomka, uspeh je prišel veliko hitreje. Počutim se veliko bolje, sem veliko bolj sposoben in močnejši kot kadarkoli prej. Takšen trening sem vpeljal tudi pri svojih avtorskih programih: SOS vadbah in na Tolerance Zero. Tudi ljudje tako kmalu opazijo napredek. V zadnjem času je tako imenovani trening z lastno telesno težo vedno bolj popularen. Seveda se ne omejujemo in pogosto uporabimo tudi kakšno utež. Venar se s telesom da izvajati marsikaj. Vse skupaj pa prispeva k boljšemu počutju, boljši telesni drži, deluje krepilno poleg tega pa je še zabavno. Ne verjamete? Poglejte par fotografij:

Fotogalerija